Viljamovka

Sinonimi: william’s bon chretien, bart­lett, beurree william, williams christ­birne

Izvor: Aldermaston (Velika Britanija), vzgojena iz sejanca, verjetno okoli 1765.

Uspeva v toplih območjih pa tudi do 800 m nadmorske višine; za tla ni zahtevna. Odporna je proti spomla­danskemu mrazu. Rast je srednja na sejancu in tudi na kutini. Skladnost s ku­tino je slaba do zelo slaba, zato je ob­vezna posredovalka. Brezvirusni kloni viljamove pa so skladni z BA 29 in MA. Primerna je za vse gojitvene oblike in sisteme. Rodi predvsem na dve- do tri­letnem lesu, na rodnih šibah, pa tudi na mešanih rodnih vejah. Drevo je srednje občutljivo za škrlup, bolj pa za hruševo bolšico in klorozo. Zelo je občutljiva za hrušev bakterijski ožig.

Cveti srednje pozno, je diploidna so rta in dobra opra­ševalka. Je praktično samoneoplodna; nagnjena je k partenokarpiji, oblika par­tenokarpnih plodov je vretenasta do va­Ijasta. Opraševalke so fetelova, košja, trevuška, kleržo, žifardova, klapova, hardijeva, konferans, pakhamova, dru­štvenka, zimska dekanka, avranška, bo­skova, krasanka.

Zarodi zgodaj, rodi odlično in redno.

Zori sredi avgusta do začetka septembra, običajno dozori v osmih do desetih dneh. V hladilnici zdrži tri mesece, v kontrolirani atmos­feri ali v polietilenskih vrečkah pa do konca februarja.

Plod je srednje debel do debel, zvona­sto hruškaste oblike, spodaj nekoliko trebušast, s srednje debelim vratom. Pe­celj je srednje dolg, širok, olesenel, bolj ali manj ukrivljen. Kožica je gladka, zelenkasto rumena, včasih z rahlo rde­čico na sončni strani, posuta s številnimi drobnimi rjavimi pikicami in rjasta ob peci ju. Meso je belkasto, zelo sočno, drobnozrnato, top no, sladko, s pri­merno kislino in z značilno muškatno aromo.

Za podnebne in talne razmere ni zahtevna. Odlična je za svežo porabo, nenadomestljiva v predelovalni industriji za kompote, sirupe, destilate itn. Je vodilna sorta za plantažne nasade in sadne vrtove.