Mandljevec

V domačem sadovnjaku je bil zasajen leta 2007.

Mandljevec je značilen za rodovitni polmesec, Iran, raste od severozahodne Saudske Arabije do severozahodne Jordanije, Izraela, Libanona, zahodne Sirije in južne Turčije. Je majhno listnato drevo, ki zraste od 4 do 10 metrov visoko in ima premer debla do 30 centimetrov. Listi so dolgi 1 cm in široki 1.2–4 cm ter imajo 2.5 cm dolg pecelj. Cvetovi so beli ali svetlo rožnati s premerom 3–5 cm s petimi cvetnimi listi. Cvetovi zrastejo sami ali v paru, še pred listi, zgodaj spomladi.

Sadež je koščičast, 3.5–6 cm dolg, z nagubano lupino. Zunanja lupina je sivo-zelena kosmata prevleka oz. lupina, (mesnata pri drugih članih Prunus, kot sta sliva ali češnja), ki vsebuje trdo skorjo in užitno seme. Po navadi je prisotno samo eno seme, vendar pa se lahko zgodi, da sta celo dva. Sadeži mandljevca so zreli jeseni 7-8 mesecev po cvetenju.

Divja oblika udomačenega manljevca raste na predelih Levanta; mandljevce v tej regiji moramo najprej kultivirati. Sadež v divjih oblikah vsebuje glikozid, ki se spremeni v strupeno cianovodikovo kislino ko zdrobimo, prežvečimo ali kako drugače poškodujemo seme. Pred kultivacijo in udomačitvijo so bili divji mandlji obdelani z ekstrahiranjem ali pražanjem, da so odstranili njihove toksine in jih nato uporabili v kulinarične namene.

Vendar pa udomačeni mandljevci niso strupeni; navadna genetska mutacija povzroči pomanjkanje glikozida. Takšne mutante so vzgajali že zgodnji kmetovalci, »najprej nenamerno nato pa namerno«. Zohary in Hopf domnevata, da so bili mandljevci med prvimi udomačenimi drevesi s sadeži. Udomačitev mandljevcev se je pojavila v zgodnji bronasti dobi (3000-2000 BC) na Bližnjev vzhodu, ali celo malo prej. Dobro poznani arheološki primer mandljevcev je najdba mandljev v Tutankamonovi grobnici v Egiptu (1325 BC), ki so bili najbrž uvoženi iz Levanta. Udomačene mandljevce lahko najdemo tudi vse tja do Islandije, čeprav uradna distribucija drevesa v Evropi kaže, da je Nemčija najbolj severna država.