Ali ima JJ in drugi preprodajalci orožja res krvave roke?

Odgovor na naslov je jasen. Sploh ni več vprašanje, ali imajo krvave roke? Niti ni več vprašanje kako krvave imajo. Mnogi podatki kažejo, da zelo! Ne zanima me več, v katere politične plašče se skrivajo. Verjetno jih je povsod malo, zame so relevantna le imena!

Ko sem začel letos prebirati blog nekdanjega specialca Mirana Kunstlja, sem začel povezovati vse informacije, ki sem jih doslej zasledil v medijih, po koluarjih, … In si ustvaril svoje mnenje, čeprav mi nekateri lokalni aparatčiki hočejo dokazati, da sem pristranski.

Ogromno črnila je bilo prelitega o trgovanju z orožjem in polnjenju žepov z denarjem, ki je okrvavljeno z nedolžnimi ljudmi! In to so počeli ljudje, ki se danes ničesar več ne spomnijo. A je JJ morda izgubil spomin? A je JJ morda shizofrenik? Berem in breme … Vse bolj mi je jasno, da so nekateri vojni dobičkarji z JJ na čelu v začetku devetdesetih res hoteli izvesti državni udar. In to na čelu s tistim JJ, ki v teh dneh najbolj mlati prazno slamo in govori o nekem državnem udaru!

Kar preberite si blog Mitje Kunstlja na naslovu mikstone1.wordpress.com. Bodite toliko zreli in si ustvarite svoje mnenje. Ne zaključujte prehitro. Preberite še kakšne druge vire.

Marsikaj o tem obdobju je napisal tudi Brane Praznik, danes moj prijatelj (Brane, upam, da lahko tako napišem) v svoji drugi knjigi Trgovci s smrtjo. Knjiga je izšla že leta 2007 in sem zanjo izvedel šele danes. Takoj, ko se prvič srečava z Branetom, mi bo vsaj posodil svoj edini izvod, saj je bila verjetno razprodana.

Morda tokrat tole, kar sem izbrskal o tej knjigi in Branetu Prazniku: http://www.vest.si/2007/11/12/trgovina-z-orozjem-2/.

Ali pa tule: http://www.gorenjskiglas.si/novice/gg_plus/index.php?action=clanek&id=14431

Kaj pa tole: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/nedeljski/251061

Še najbolj se mi zdi prispevek v Mladini na naslovu http://www.mladina.si/tednik/200533/clanek/slo–odmevi-aco_micic/, ki pravi takole:

LADISLAV TROHA IN BRANE PRAZNIK
Major Ladislav Troha pravi, da je moral popraviti stražarski dnevnik, da je dal alibi Robertu Suhadolniku, ki naj bi bil podstavil bombo pod Jelinčičev avto. Brane Praznik iz Voma, ki je prišel v Moris po Depali vasi, pravi, da je našel dokaze za to. Oba lažeta?
Darko Njavro: Troha je za vas verodostojna priča? Kdo je Praznik?
Troha je delal z vami, Praznik pa je bil obveščevalec Voma.
Darko Njavro: S Troho sva delala v isti enoti. Nikoli nisva bila prijatelja, bila sva službena kolega. Čuden je bil ves čas, je bil pa znosen, dokler ni šel pred parlament prepevat s kitaro. Po mojem se lahko vsakemu poslabša zdravstveno stanje ali psihična stabilnost. Psihično je bil v obdobju po Depali vasi tudi on pod močnimi pritiski. Prej je bil dober častnik. Ne vem, kaj se mu je zgodilo, lahko se mu je kaj zgodilo v zasebnem življenju, ne vem. Praznik pa po mojem mnenju ni niti omembe vreden. Odkrito ga preziram in ga ne cenim strokovno, še manj pa kot osebo. Kar poglejte, kakšne informatorje imate …”
Ladislav Troha:
“Glede tega, da se mi je poslabšalo, bi rekel, da so bili pri meni, preden sem protestiral pred parlamentom in ko sem tam protestiral. Prišli so k meni, da bi se dogovorili o nadaljnjem sodelovanju. Ko sem Krkoviču rekel, kje je denar iz kufrov, mi je odgovoril: ‘Kufri so bili, ampak oni drugi so odnesli več kot mi.’ Ker tega nisem sprejel, se mi je poslabšalo. Ko sem prišel ven še z zgodbo o bombi, se mi je po njihovem še bolj poslabšalo. In to ponavljajo, da bi me naredili nekredibilnega.”
Brane Praznik:
“Zame si je, poleg tega, kar je povedal v intervjuju, v preteklosti izmislil zgodbo o pijančevanju in nesposobnosti, ki jo ‘prodaja’ kjer le more! Toda tudi v intervjuju se spreneveda: predvsem najprej, da me ne spozna, in ko ga spomnite, kdo sem, odgovori, da sem strokovno nesposoben in da me prezira. V preteklosti mi je očital celo kazniva dejanja (ponarejanje listin ipd.), samo da bi me diskreditiral, ker se zaveda, da sem njegov Damoklejev meč (tudi Lovšinu, Krejanu, Podbregarju, Miklavčiču … in še komu, navsezadnje Janezu Janši), da sem nenehna preteča nevarnost, ko bom zopet povedal kakšno njegovo (njihovo) nebodigatreba. O tem, da sem o varnostni stroki znotraj službe objavil več strokovnih besedil, napotil in podobno, da sem bil na usposabljanjih s tega področja in da sem v TO sam usposabljal …, nič ne ve. O njegovi strokovnosti doslej še nisem bral, razen takrat, ko je bil filmski orožar in pirotehnik. In še tole: osebno sva z Daretom govorila štirikrat v življenju, na hodniku Voma dvakrat, v bifeju nasproti poveljstva Morisa enkrat in še enkrat, ko sem z njim opravil uradni pogovor v zvezi z odtujitvijo videokamere in domnevnim nepooblaščenim videosnemanjem ter v zvezi z odtujitvijo pištole, ki naj bi jo bil zakrivil Mitja Kunstelj! Zato naj ne govoriči, da se ne poznava! Primopredaje dolžnosti nisva opravila nikoli, ker mu je menda nekdo iz nekdanje državne varnosti prišepnil, da se v teh službah ne dela (sinonim: upravnik planinske koče)! Zanimivo pa je, da sem v njegovi nekdanji blagajni našel skripta o osnovah varnostne vzgoje, ki sem jih napisal jaz.
V njegovo dobro pa vendarle tole: dokler ni bil premeščen v Vomo, ni bil nikoli sestavni del legalne varnostno-obveščevalne strukture ministrstva za obrambo, ampak samo podaljšana roka Toneta Krkoviča, ki si je to področje razlagal po svoje. Nikoli ni imel uradnih pooblastil varnostno-obveščevalnega častnika (niti strokovnega izpita).”
BRANE PRAZNIK
Govorilo se je, da je denar prihajal v kovčkih. Ste bili kdaj zraven, ko se je to štelo?
Darko Njavro: Nikoli nisem ne štel ne videl, da bi kdo štel. Zanimivo, kako se nekateri ljudje javijo po petnajstih letih. Mene bi bilo sram, če bi kaj videl pred petnajstimi leti, pa bi se šele sedaj spomnil, ker bi me lahko vsak vprašal, zakaj sem bil petnajst let tiho. Sam nisem videl ne velikega ne majhnega kupa denarja. Se pa sprašujem, kako bi ga bilo mogoče v takšnih zneskih prešteti v ‘noči’, kot navaja domnevna priča. Bankovci po 1000 DEM so bili redkost, torej bi morali bili manjši apoeni. Zanima me, kakšen kup bi to bil. Pa kako težak!”
Brane Praznik:
“Da doslej podatki, ki sem jih izsledil pred desetletjem in so jih tako ali tako dobili organi znotraj obrambnega ministrstva, niso bili uporabljeni v formalnih postopkih, pač nisem kriv jaz, temveč politiki, ki so bili v navezi zdaj z enim, zdaj z drugim Janezom. Seveda je govorjenje o tem, da ’se nekateri ljudje javijo šele po petnajstih letih’ v zvezi s prekupčevanjem z orožjem, blef. ‘Nekateri’ pač že deset let govorimo o kovčkih z denarjem! Janeza (tudi Jelko) pa to pometata pod preprogo. Se pa seveda na veliko spreneveda, ko odgovarja, da nič ne ve o zabojnikih, ki so bili v Kočevski Reki oziroma na Žagi zloženi drug na drugega … Njegovi kolegi so jih stražili (to je povedal celo Mitja Kunstelj)! Njegovo ‘nalaganje’ v intervjuju o odpiranju meje, kdo je lahko kaj pripeljal in kdo ne, ter seveda na drugi strani potenciranje brniškega in mariborskega orožja, ki je bilo ‘najdeno’, je spuščanje megle. Orožje so kamioni vozili na južna bojišča! Prodano je bilo za velike denarje. Precenjeno! Zaradi tega bodo nekoč spregovorili tudi kupci. In bi že zdavnaj, če se ne bi politika ‘pokrila’. Bankovci so bili v glavnem po 1000 DEM (redko po 500 ali sto ‘apoenov’, kot pravi Njavro), ker so to terjali od kupcev ‘naši’. Lažje je bilo šteti in prenašati.”
BRANE PRAZNIK
Kaj pa magnetogram pogovora poslancev SNS v Opera baru?
Darko Njavro: To je videti bolj kot amaterski zapis nekega magnetograma. Na dokumentu ni nikakršnih oznak, datuma, številke. To je lahko napisano na podlagi besed nekoga, ki je sedel zraven, bil celo z njimi v družbi ali pa je celoten pogovor celo izmišljen. Ne vem, ne poznam. Ste pri Kopšetu in Omanovi sploh preverjali, ali je takšen pogovor obstajal?”
Brane Praznik:
“Slovenski pregovor pravi: ‘Kjer se osel valja, dlako pusti!’ Tudi Njavro je pustil veliko ‘dlake’! Tako v Kočevski Reki (na Borovcu, na Zdihovem, v Škrilju, v Primožih …), kjer sem ga nasledil, kot tudi drugod (v Ljubljani), kjer so se ‘valjali’ on in njegovi znanci ter prijatelji. Gospodič je v arhivih Morisa pustil (ali zaradi nestrokovnosti izgubil) precej podatkov, ki jih je ‘ustvaril’. Prav tako tudi njegovi kolegi, ki so bili tedaj v vrhu RŠTO, da ne bi bilo mogoče danes povedati, kam pes taco moli. O verodostojnosti zapiskov (ovoji s spisi, v katerih so bili magnetogrami in lastnoročne opombe D. N., rokopisni seznami, ki jih je D. N. sestavil za prerazporeditev sodelavcev, ki mu niso bili povšeči, računi za nabavljeno snemalno opremo, številni drugi dokumenti …) lahko sodijo tudi strokovnjaki. Ugotovili bodo isto kot mi. Snovalec (in podpisovalec) je bil Darko Njavro! Tudi o dokumentih, ki jih je izgubil ali pozabil Simon Krejan in se nanašajo na njuno sodelovanje, bo še tekla beseda!

Izvirna objava: februar 2011