Vidiš, vidiš, kaj vse piše narod v tej nesrečni deželi … le zakaj … le čemu?

            Nekoč je delavnemu plemenu vladal diktator. Ni bil ravno slab vladar, skrbel je za svoje pleme. A zavedal se je, kako je prišel na oblast, zato se je neskončno bal nasprotnikov. Že od nastopa na oblast jih je preganjal. Ustanovil je posebno stražo, le zato, da bi jih vse dobil. Ponoči v sanjah so ga preganjali. Strašni so bili in povsod, njihovo število je raslo iz sekunde v sekundo. Lovili so ga, preklinjali, kamenjali. Zbujal se je v potu in se bal naslednje noči. Zato je zjutraj vedno preveril varnostne ukrepe, jih po potrebi poostril in dal zapreti kakšno dodatno skupino ljudi, ki se mu je zdela sumljiva.

A z leti je strah pojenjal. Mor je bilo vedno manj, lažje je dihal. Tudi v plemenu so lažje zadihali, saj so se s tem tudi preganjanja umirila. Mogoče so ga celo malo vzljubili, saj nikoli ni bil slab do tistih, ki jih ni sumil prevratništva. Sam si je vedno želel njihove ljubezni.

V plemenu je živel tudi On. Verjel je v diktatorja, bil njegov privrženec, a je verjel tudi vase. Želel si ga je naslediti, a tiran ga ni niti opazil. On pa je opazil tiranovo pešanje, bolezen, razpadanje. »Kaj pride po njem?« se je spraševal, »Jaz zagotovo ne.« Bes, jeza, maščevanje so se postopoma rodili v njem. »Povzpeli so se tisti ritolizniki, tisti hinavci. Jaz, ki ga ljubim iz vsega srca, Jaz, eden njegovih največjih zagovornikov, pa ostajam tu, na dnu, ne da bi me sploh opazil.«

Pričakoval je njegov konec. Odšel je med ljudi in se tam marsičesa naučil. Maščeval se bo, zagotovo bo našel način. Izvedel je, da si ljudje ne želijo novega diktatorja, bojijo se novih čistk. Vedel je, kaj mora storiti. Tiranu bo stopil na rep, še preden ta umre, mora se pokazati kot odrešenik. »To je moja naloga.«

In res. Med ljudmi je začel širiti idejo, pridobival je somišljenike, videl je, da ni sam. Določil se je za vodjo novega gibanja. Kar mu ni uspelo v tem sistemu, mu bo v novem zagotovo. Tiranu je stopil na rep, a ni bil edini. Na repu je stalo ljudstvo, ki ga je potisnilo iz središča. »Nič hudega, nič ni izgubljeno. Ljudje vedo, da sem njihov, vedeli bodo kaj sem Jaz storil za njih!«

A množice niso vedno hvaležne, ne vidijo vsega in izvolili so si za vodjo nekoga drugega. »Krivica!« je vzklikal še leta po tem, ni obupal. Nov voditelj ni bil diktator, ne, zdaj so bili drugačni časi. A On je kričal o krivici, ki se mu je zgodila, kričal je, da se ni nič spremenilo, da je novi voditelj le volk preoblečen v ovco, kričal je, da so tirani še vedno v deželi. Dokler so ljudje srečno živeli, se zanj niso niti zmenili. A prišla je po dolgih letih spet suša. Hrane je primanjkovalo, beda je rasla. Nezadovoljstvo je raslo. Vedel je, da je to priložnost, ki je ne more in ne sme zamuditi. Še bolj naglas je kričal o krivicah, ki se zdaj niso zgodile le njemu, ampak celotnemu ljudstvu. Še bolj je kričal, še bolj obtoževal: »Novi tirani, skrivajo svoje prave obraze pod krinko demokracije! Vsi so bili podložni prejšnjemu, vsi so mu pomagali, z njim sodelovali pri okrutnih zločinih. Zdaj to skrivajo, spreminjajo zgodovino in se kažejo kot osvoboditelji. Nas prave upornike režimu pa potiskajo v ozadje in nam odrekajo zasluge. Oni so krivi suše, krivi pomanjkanja. Še bogovi so jim odrekli podporo, saj so krivoverci, častilci zla, morilci, grešniki!«

Vedno več jih je bilo z njim, nezadovoljnih, oropanih, ponižanih. Počasi je njihovo število raslo. Ni se ustavil. Brskal je in brskal in našel. Enega izmed vladajočih z umazanimi rokami, razkril ga je in ga predal množici. Lačni, obupani so vstali, sla po maščevanju je postala prevelika in priletel je prvi kamen. Raztrgali so ga. Ščuval jih je, ščuval še naprej. Krvi ni bilo zadosti. S kremplji in čekani so planili proti vsem vladajočim. S koli, motikami so jih sekali, klali. On se je le smejal: »Ko počistijo, bom jaz končno odrešenik. Vsi bodo strmeli k meni, da jih popeljem v lepši jutri«. A bili so neustavljivi, bedo z obraza je pregnala krvoločnost. Množice se ne da ustaviti, tudi če ima vlečnega konja, ga pomendra, ko se ta ustavi. »Krivi so prejšnji sodelavci režima« je hrumelo, »krivi, da so nas bogovi zapustili. Najdimo jih, pobijmo jih!«

Glave so letele vse povprek. Vsak se je spomnil nekoga, ki je v času diktatorja dobro živel. Vsakdo se je spomnil nekoga, ki je kdaj kaj dobrega rekel o prejšnjih časih. Kri v potokih.

Zgrozil se je. Predaleč je šlo, a tolažil se je, da množica rabi očiščenje pred novim začetkom. »Saj le malo pretiravajo.« Stopil je na govorniški oder: »Zadosti bo! Ljudje božji, umirite se! Ni vsak sodelavec režima, če se mu je dobro godilo. Če so oni krivi, ste krvi tudi vi, smo krivi vsi!« Niso ga več slišali, kot zveri so klali. Le en je dvignil glavo, za trenutek postal in zaklical: »Tudi on! Tirana je včasih hvalil!« In je priletela opeka, ki ga je podrla na tla. Množica se je pasla na njem, meso je izginilo, kosti so raztresli.

Z dnevom, ki je prišel, je prišla zarja. Trupla po celi deželi, le malo jih je še stalo. »Revolucija je končana!« je rekel najbolj krvav med njimi, »Čas je za nov začetek.«

(avtor neznan, vsaj do tega trenutka, meni)