Če je vojna, je vojna za vse
Leon Magdalenc: Nehajte že s to vojno
‘Če je vojna, je vojna za vse,« so bile udarne besede Jelka Kacina v torek v oddaji 24 ur zvečer. Skratka, hočete še kaj? Zapremo vrata? Ugasnemo luč? Napišemo oporoke? Ne gre več za bedasto terminologijo, da smo v vojni z virusom. Saj veste, kako se je to slišalo bombastično na začetku koronačasov. Se še spomnite tiste bizarne animacije, ko se vam je stiliziran rdeč virus kot kakšna bomba bodičevka vrtel na ekranih med glavnimi poročili? En takšen postzalivski ali postdvojčevski grafični opomnik, da smo v vojni z nečim. Teroristi, diktatorji ali pa virusi.
Ali se spomnite še bolj neprimernega eseja o raznih vojnah z mediji? Pa vojna s sodstvom, kulturo in nekimi nevladnimi organizacijami. Ja, to so bile le vaje. Nekakšno ogrevanje. Manevri nekje na poligonu. Preizkušanje manevrske municije in novoletnih petard. Zdaj gre očitno zares. Zdaj gre za totalno vojno, v katero smo vsi vključeni. Po Jelku Kacinu ultimativno velja vojna za vse. Ne more se iti nekdo vojno, drugi pa se sonči nekje na plaži.
Ta totalna vojna me spominja na pozabljene stare čase. Ko smo se šli splošni ljudski odpor. Ves čas simulirali, da nas ne more nič presenetiti. Doma imeli zmečkane uniforme, zdrajsane opasače in pošvedrane vojaške škornje. Čakali, da nas pokličejo. Na srečo takrat le na kakšne pijanske vikend orožne vaje. Kako smešno se nam je takrat to zdelo. Da te pokličejo na orožne vaje. Halo, da imaš vaje z orožjem. Z nekimi napol delujočimi puškami M-48, ki niso zadele nič, nam amaterjem pa puščale plave fleke na ramenih. Največkrat pa se je vse skupaj končalo s skupinskim nacejanjem kakšnega šnopsa pod vaškimi skednji ali pa kar na zidanicah, ki so bile kar po pravilu v rokah kakšnih živin. Saj veste, to so bili tisti, ki so na vojaških odsekih diktirali tovrstne vaje in se šli zraven še malo teritorialce in zavedne komuniste. Trojni funkcionarji, ki so doživljali orgazme, ko so simulirali akcije, vpade sovražnika in zastrašujoče delovanje notranjih kontrarevolucionarjev, ki jih je napajala imigracija iz tujine.
Zdaj ni nikogar na naših mejah, nikjer nobene imigracije iz Argentine ali Paragvaja, ne duha ne sluha o kakšnih teroristih ali protidržavnih silah. Razen če slučajno res verjamete, da so tisti kolesarji, ki se fijakajo ob petkih, grožnja sistemu, državi in vam osebno. Torej v trenutku, ko nismo od nikogar ogroženi, nam Jelko sporoča, da smo vsi v vojni. Še enkrat: če smo v vojni, je vojna za vse. Kar je konec koncev povsem razumljivo.
Jelko Kacin je bil včasih obrambni minister. Pa tudi Janez Janša je bil obrambni minister. In logično, da je vojna osrednji pojem obrambnih ministrov. Da v bistvu živijo vojno ves čas. Se ne izkopljejo iz nje. In banalno gledano je za takšne kalibre tudi prevzem oblasti neke vrste vojaška zmaga. Zavzetje terena, ki ga je prej nadziral nekdo drug. Zdaj premaganec. In tej garnituri gre res pohvala, kako temeljito upošteva vsa vojaška načela in stare preverjene vojaške strategije. Teren se čisti od zgoraj navzdol. Najprej gre za zavzetje strateških točk, ki slišijo na ime policija, vojska, mediji in sodstvo. Potem čiščenje terena, posejanega z minami, ki slišijo na ime agencije, uprave, inštituti in združenja. Nato pa infiltriranje v ključne generatorje obstoja, ki jih prepoznamo v gospodarskih družbah, holdingih in kulturnih ustanovah. Priznajmo, da jim je v sedmih mesecih uspelo to, kar mnogim ne uspe v desetletnih vojnah. Navadili so nas, da je to nekaj normalnega. Nekaj vsakdanjega. Navadili so nas točno na to, kar nam sporoča Jelko: vojna je za vse. Brez izjeme.
V osnovni šoli so me učili, da je bila druga svetovna vojna pri nas nekaj več. Da je šlo poleg narodnoosvobodilne vojne še za revolucijo. Takšno dvotirno vojno, ki jo vodi ena lokomotiva. Lokomotiva, ki je slišala na ime komunistična partija. Zdaj se nam ta dvotirnost ponavlja. Lahko jo imenujete farsa, tragedija ali pa zgodovinski paradoks. Ampak vojna z virusom je obenem tudi revolucija. Če pod revolucijo razumemo popolno spremembo družbe. In tudi to spremembo vodi le ena lokomotiva.
Strojevodja te lokomotive se prepoznava kot krizni menedžer. Krizni upravljalec, ki zna. Od nekdaj so ga vsi hvalili, kako se znajde v kriznih situacijah. Teoretiki in tudi praktiki kriznega komuniciranja pa se držijo za glave, saj naš strojevodja dela vse narobe. Grozi, obsoja, kaže s prstom na druge, išče sovražnike in se dela nezmotljivega. Vsak osnovni priročnik ima na prvi strani nekaj zapovedi: bodi prijazen, priznaj napako, opraviči se, pokaži zaupanje, spodbujaj druge, poslušaj druge in pokaži emocije. Predvsem pa priročnik zapoveduje, da morajo vsi govorci nastopati enotno.
Zato vsaj enkrat pokažite, da imate radi vse državljane in ne samo svojih volilcev, svojih privržencev, svoje vojske in svojih ritoliznikov. In nehajte že tvitati desetine tvitov na dan in se spotikati ob vsakega, ki vas premalo ceni, premalo hvali in premalo nabija vaše sovražnike. Veliko bolje bo, če boste skupaj z Jelkom in Alešem Hojsom stopili pred nas in enotno dahnili le dve besedi: Ni vojne…
Vir: https://www.dnevnik.si/1042941278/mnenja/kolumne/nehajte-ze-s-to-vojno
