Zakaj je Slovenija tam, kjer je?

Že dalj časa razmišljam, da bi moral reči bobu bob! Ne bo šlo v enem zapisu, zato sem se odločil, da bom v seriji zapisov, tudi iz svojih arhivov, predstavil svoje argumente za vse, kar delam in pišem. Mnoge moje napovedi so se uresničile in žal mi je, da gre Slovenija kot družba po poti, ki mi ni všeč in me je vedno bolj strah prihodnosti, zame in za naslednjo generacijo.

Leta 1991 smo šli iz ene v drugo skrajnost in v interesu mednarodnega kapitalizma, kriminala in vojnega dobičkarstva smo v treh desetletjih izčrpali državo in narod. Pri slednjem ga še sprli med seboj in bognedaj, da se ponovijo štirideseta leta prejšnjega stoletja. Iz na podlagi vedenja lahko zatrdim, da so vsega krivi politiki in njihovi pomagači, ki so s kriminalom in vojnim dobičkarstvom dodobra uničili Slovenijo. In tudi danes si upam trditi, da z neskončno razdaljo prednjači Janez Janša s svojimi pajdaši z leve in desne, kajti kriminal in dobičkarstvo ne poznata političnih ovir.

Že dolgo časa opozarjam na svinjske rabote v slovenski politiki, zato sem bil deležen takšnih in drugačnih pritiskov s strani politikov in drugih posameznikov.

Naj povem, da nisem član nobene politične stranke! Sem pa blizu socialnim programom in družbi, zato se prištevam bolj na levo stran.

Naj povem, da imam možgane in jih uporabljam, zato mi tudi nihče ne bo solil pameti, kaj je prav in kaj ne. Kaj smem reči in kaj ne, kaj smem objaviti in kaj ne…

Naj povem, da nimam vedno prav, vedno pa skušam izbrskati relevantne informacije in znam tudi priznati, da sem nekaj zapisal narobe in se tako ali drugače tudi opravičiti, če je treba. Seveda pa z argumenti trdo vztrajam pri svojih stališčih.

Naj povem, da sem bil nekoč član ZSMS in sem na to še vedno ponosen. In še vedno, brez nostalgije, priznavam, da je bilo v Jugoslaviji živeti lepo zaradi pokrajin in različnih ljudi.

Naj povem, da nikoli nisem bil član Zveze komunistov, čeprav so mi to nekateri vztrajno podtikali. Mi je pa žal, da danes nimam partijske knjižice. Kupim jo, če jo kdo proda.

Naj povem, da moj oče in mama nikoli nista bila pri domobrancih, ker sta bila med drugo svetovno vojno otroka. Pa so mi to, da bi me onemogočili, pogosto podtikali. Med njimi tudi partija in ljudje, ki so danes skrajni desničarji.

Naj povem, da nikoli nisem bil peder (kar slišim še v zadnjem času), je pa res, da nikoli nisem brez dlake na jeziku. Ne, tiho pa ne bom nikoli.

Naj povem, da sem v svojem življenju deloval na področju novinarstva za Dnevnik, Delo, Radio Slovenija in druge, in tudi tam vedno zagovarjal resnico. Ker je bilo nekoč novinarstvo cenjen poklic in se je novinarjem verjelo, sem včasih moral po trikrat nazaj na teren preverjat informacije, ker je urednik zahteval resnico.

Naj povem, da sem radioamater, bil sem tudi predsednik radiokluba in predsednik Zveze radioamaterjev Slovenije.

Naj povem, da celo življenje delam na področju civilne zaščite v najširšem smislu.

Naj povem, da celo življenje delam na humanitarnem področju in pomagal sem že številnim posameznikom in organizacijam, tudi z denarjem.

Naj povem, da sem celo življenje upornik, na strani zatiranih in zaničevanih.

Naj povem, da sem organiziral številne kulturne in športne prireditve, odmevne v slovenskem merilu in mednarodno.

Naj povem, da sem idejni vodja in vodja projektov Levstikove poti že vse od leta 1987 dalje in največjega pohoda se udeležuje med 10.000 in 20.000 pohodnikov iz domovine in tujine. Prav za to sem pred nekaj letih prejel tudi najvišjo državno nagrado na področju športa, Bloudkovo plaketo.

Naj povem, da sem bil med pobudniki in ustanovitelji gasilskega društva na Primskovem in pripomogel k njegovemu razvoju tudi z gradnjo novega gasilskega doma, četudi zdaj to nekateri težko priznavajo.

Naj povem, da sem bil ob koncu najstniških let na podlagi prošenj mladih pobudnik in realizator zaposlovanja mladih v podjetjih današnje litijske in šmarske občine, četudi so si kasneje zasluge za to lastili drugi.

Naj povem, da sem bil v mladih letih pobudnik širitve telefonskega omrežja na Primskovem in prišlo je tudi do realizacije, čeprav so si to kasneje spet prilastili drugi.

Naj povem, da sem bil veliki borec za čisto pitno vodo na Primskovem in sem se zaradi tega znašel tudi na sodišču, čeprav so si te zasluge spet pripisovali drugi. Sem nenazadnje vesel, da so me “pozabili” povabiti na odprtje.

Naj povem, da je nekoč name pritiskala Zveza komunistov, v samostojni Sloveniji je to vlogo prevzela SDS, skrajno krilo nekdanje Zveze komunistov.

Naj povem, da sem ljubiteljski vinogradnik, sadjar in vrtnar.

Naj povem, da se že vse življenje ukvarjam z vremenom.

Naj povem, da sem katoličan, ki je bil v mladih letih ministrant, danes pa sem velik nasprotnik Cerkve kot institucije, zato vedno poudarjam, da je povezovanje vere in Cerkve nesmiselno.

Naj povem, da sem strpen do vseh ras, narodnosti, spolne usmerjenosti, do drugače mislečih, skratka do vseh ljudi, do trenutka, ko začutim, da želi nekdo škodovati meni ali moji družini.

Naj povem, da imam ženo in dva sinova, na katere sem ponosen, in ne bo nihče grozil moji družini zaradi mojih stališč.

Marsikaj bi še lahko zapisal o sebi, pa bodi to dovolj za zdaj. Bom pa nekatere trditve iz tega mojega pisanja v nadaljevanju še dodatno utemeljil z argumenti in dokumenti.

Ja, na mnogih področjih sem delal in v to je bila in je vpeta celotna družina. Predvsem na področjih, kjer ni bilo zaslužka, zato ne maram zlorab in vojnih dobičkarjev! Nekoč in danes! Vse kar imamo in smo ustvarili, smo z lastnimi rokami! Zato naj povem, da me nihče ne bo jebal v glavo! 🙂