Sibirska limona ali trilistna pomaranča (Poncirus trifoliata)

Sibirska limona ali trilistna pomaranča je listopadni grm oziroma drevo iz družine Rutaceae. Sibirska limona ni dobila imena zaradi svojega porekla, temveč zaradi dejstva, da zdrži zelo nizke temperature tudi do – 25 °C. Izvira namreč iz centralne Kitajske in Koreje.

Zraste do pet metrov višine. Veje so poraščene z dolgimi trni, ki so včasih celo daljši od listov, ki zrastejo do 5 cm. Vzgajamo jo lahko kot drevo ali grm. Sibirska limona je idealna za gnezdenje ptic, saj jim trni ščitijo gnezda pred napadalci. Trni so tako močni, da zlahka prebodejo tudi avtomobilsko gumo. Les limone je izredno trd in odporen.

Listi so izmenični, majhni, tridelni, eliptični in nazobčani. Ima velike bele cvetove z roza prašniki. Veliki so tudi do 5 cm. Cveti aprila in maja, cvetovi pa privlačijo čebele in metulje, saj zelo dišijo. Gre za citrus, ki pozimi odvrže liste, ozeleni pa šele naslednje leto po cvetenju. Les je izjemno trd in gost, lubje črtasto zeleno, debla oziroma veje pa so trikotna.

Plodovi

Plodovi niso debeli, odebelijo se na 3 do 5 cm. Sprva so zeleni, ob zorenju v oktobru pa postanejo rumeni. Imajo kosmat olupek. Na drevesu zdržijo tudi prek zime. So kisli in nekoliko grenki in jih je težko jesti, če nismo navajeni ali ljubitelj tega okusa. Primerni so za predelavo ali kot dodatek za čaje, kot posušeni in zdrobljeni kot začimba…  Imajo do 7-krat več C vitamina kot običajne limone. Vsebujejo veliko pektina, zato so uporabni pri kuhanju džemov in marmelad. Okus spominja na kombinacijo okusov limone in grejfruta. Lupino se lahko kandira za deserte, sok pa za pripravo limonad. Ker je v plodu ogromno semen, za pripravo marmelade rabimo veliko plodov.

Razmnoževanje

Razmnožujemo jo s semeni ali potaknjenci. Raste na sončni do polsenčni legi. Zemlja naj bo dobro drenirana in vlažna. Ne gnojimo z organskimi gnojili. Za sajenje izkopljemo jamo, ki je dvakrat bolj globoka od obstoječe koreninske grude. Za sajenje pripravimo zemljo tako, da v enakih delih (po 1/3) zmešano izkopano zemljo, droben pesek in humus. Ko sadiko posadite, jo dobro zalijte. Zemljišče mora biti dobro propustno in drenirano. Limonovcu bolj prija alkalno zemljišče. Okolica debla naj ne bo zaraščena. Drevo rabi prva leta oporo. Drevo je odporno na vse škodljivce.

Sadika ne prenaša dobro direktnega sonca, ker lahko poleti ožge mlade vejice, ki zato izgubijo bujno rast. Najbolj bujna rast je od sredine avgusta do začetka oktobra.

V času intenzivne rasti jo lahko redno zalivamo zjutraj ali zvečer, lahko jo škropimo tudi po listih. V začetku avgusta jo lahko pognojimo z gnojilom za citruse. Z NPK gnojilom jo lahko pognojimo konec septembra ali v začetku oktobra in pri tem pazimo, da se zrnca ne dotikajo debla ali korenin. Mlado sadiko lahko pozimi malo zaščitimo. Sadiko obrezujemo prvič šele tri leta po sajenju, ko izbiramo kakšno obliko želimo, grm ali drevo.

Vzgaja se jo zaradi plodov, kot okrasno rastlino, za živo mejo ali kot podlago za cepljenje limon. Je zelo hvaležna rastlina, enostavna za vzgojo, njena edina težava pa so trni. Najpogosteje odpadajo, ko so plodovi zreli.

Morda najbolj zanimiva je njegova uporaba v orientalski medicini. Obsežen je seznam bolezni, za katere je predpisan poncirus, vključuje tifus, zobobol, hemoroide, konjuktivitis (vnetje očesne veznice, tanke in prozorne opne, ki pokriva notranjo stran veke in beločnico), prehlad in srbečo kožo.

Čeprav za to vrsto niso bile omenjene posebne navedbe, spada v rod, kjer večina, če ne vsi pripadniki rodu, proizvajajo vodikov cianid, strup, ki daje denimo mandljem njihov značilen okus. Ta strup najdemo predvsem v listih in semenih in ga zlahka zaznamo po svojem grenkem okusu. Običajno je prisotna v premajhni količini, da bi lahko škodoval. V majhnih količinah je dokazano, da vodikov cianid spodbuja dihanje in izboljšuje prebavo, prav tako naj bi bil koristen pri zdravljenju raka. Ni pa treba pojesti deset plodov hkrati.

Recept za marmelado

Vzamemo 30 do 50 plodov, odvisno od njihove velikosti. Dobro jih operemo. Razrežemo jih na polovice. V posodo stisnemo kašo, seme in sok ter odstranimo semena. To si olajšamo z dodano manjšo količino vode. Olupke lahko narežemo ali jih pustimo cele.

Koščke stresemo v lonec, zalijemo s poldrugo čajno skodelico vode in osmino čajne žličke sode bikarbone. Lupine zavremo in pustimo vreti 10 minut. Odlijemo približno 2 skodelici vode. Dodamo sok in kašo ter kuhamo še 10 minut. Medtem v lonec z vodo postavimo dovolj kozarcev s pokrovčki jih zavrete. Pustimo jih, da zelo nežno vrejo, dokler marmelada ni pripravljena.

Vzamemo 4 skodelice sladkorja. Od tega sladkorja vzamemo četrtino skodelice tega sladkorja in ga v majhni posodi zmešamo z eno vrečko pektina. V večjo posodo stresemo sadno kašo in dodamo toliko vode, da bo skupna količina nekje dobrih pet čajnih skodelic. Dodamo mešanico sladkorja iz pektina in pol žlice olja. Med segrevanjem neprestano mešamo, da zavre. Nato dodamo preostali sladkor in segrevamo, dokler spet ne zavre. Kuhamo samo še eno minuto. Nato marmelado hitro napolnemo v sterilne kozarce, tako da se ne dotika vrha. Marmelada se ohrani več mesecev.

Če želimo dodatno zmanjšati grenkobo olupkov, večkrat zamenjamo vodo in ponovno zavremo. To počnemo toliko časa, da nas morebitna grenkoba ne bo motila (poskusite vodo).

Rudi Bregar

Author: rudibr

Dodaj odgovor