Sibirska limona ali trilistna pomaranča (Poncirus trifoliata)

Sibirska limona ali trilistna pomaranča je listopadni grm oziroma drevo iz družine Rutaceae. Sibirska limona ni dobila imena zaradi svojega porekla, temveč zaradi dejstva, da zdrži zelo nizke temperature tudi do – 25 °C. Izvira namreč iz centralne Kitajske in Koreje.

Zraste do pet metrov višine. Veje so poraščene z dolgimi trni, ki so včasih celo daljši od listov, ki zrastejo do 5 cm. Vzgajamo jo lahko kot drevo ali grm. Sibirska limona je idealna za gnezdenje ptic, saj jim trni ščitijo gnezda pred napadalci. Trni so tako močni, da zlahka prebodejo tudi avtomobilsko gumo. Les limone je izredno trd in odporen.

Listi so izmenični, majhni, tridelni, eliptični in nazobčani. Ima velike bele cvetove z roza prašniki. Veliki so tudi do 5 cm. Cveti aprila in maja, cvetovi pa privlačijo čebele in metulje, saj zelo dišijo. Gre za citrus, ki pozimi odvrže liste, ozeleni pa šele naslednje leto po cvetenju.

Plodovi niso debeli, odebelijo se na 3 do 5 cm. Sprva so zeleni, ob zorenju v oktobru pa postanejo rumeni. Imajo kosmat olupek. Na drevesu zdržijo tudi prek zime. So kisli in nekoliko grenki in jih je težko jesti, če nismo navajeni ali ljubitelj tega okusa. Primerni so za predelavo ali kot dodatek za čaje, kot posušeni in zdrobljeni kot začimba…  Imajo do 7-krat več C vitamina kot običajne limone. Vsebujejo veliko pektina, zato so uporabni pri kuhanju džemov in marmelad. Okus spominja na kombinacijo okusov limone in grejfruta. Lupino se lahko kandira za deserte, sok pa za pripravo limonad. Ker je v plodu ogromno semen, za pripravo marmelade rabimo veliko plodov.

Plodovi imajo tudi antialergijske učinke. Uporabljamo jih tudi pri zobobolu, tifusu, hemeroidih, prehladih in kožnih obolenjih.

Razmnožujemo jo s semeni ali potaknjenci. Raste na sončni do polsenčni legi. Zemlja naj bo dobro drenirana in vlažna. Ne gnojimo z organskimi gnojili. Za sajenje izkopljemo jamo, ki je dvakrat bolj globoka od obstoječe koreninske grude. Za sajenje pripravimo zemljo tako, da v enakih delih (po 1/3) zmešano izkopano zemljo, droben pesek in humus. Ko sadiko posadite, jo dobro zalijte. Zemljišče mora biti dobro propustno in drenirano. Limonovcu bolj prija alkalno zemljišče. Okolica debla naj ne bo zaraščena. Drevo rabi prva leta oporo. Drevo je odporno na vse škodljivce.

Sadika ne prenaša dobro direktnega sonca, ker lahko poleti ožge mlade vejice, ki zato izgubijo bujno rast. Najbolj bujna rast je od sredine avgusta do začetka oktobra.

V času intenzivne rasti jo lahko redno zalivamo zjutraj ali zvečer, lahko jo škropimo tudi po listih. V začetku avgusta jo lahko pognojimo z gnojilom za citruse. Z NPK gnojilom jo lahko pognojimo konec septembra ali v začetku oktobra in pri tem pazimo, da se zrnca ne dotikajo debla ali korenin. Mlado sadiko lahko pozimi malo zaščitimo. Sadiko obrezujemo prvič šele tri leta po sajenju, ko izbiramo kakšno obliko želimo, grm ali drevo.

Vzgaja se jo zaradi plodov, kot okrasno rastlino, za živo mejo ali kot podlago za cepljenje limon. Je zelo hvaležna rastlina, enostavna za vzgojo, njena edina težava pa so trni. Najpogosteje odpadajo, ko so plodovi zreli.

Rudi Bregar

Bookmark the permalink.

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.