Passa crasane

Sinonimi: passe crassane, passa crassana, edel crassane, passe crassane boisbunel

Vzgojili so jo iz sejanca v Rouenu v Franciji leta 1845, prvikrat je bila opisana leta 1855.

Najbolje uspeva v območjih zmerno toplega podnebja z več rela­tivne zračne vlage; dobro uspeva v kra­jih z dolgo in toplo jesenjo, zahteva rodovitno, svežo zemljo. V sušnih ob­močjih je potrebno namakanje. Na se­jancu je rast srednja, šibkejša na kutini. Skladnost s kutino je odlična. Kot podlago priporočajo samo kutino (neposredno), na njej daje debelejše in okusnejše plodove.Rodi predvsem na brsti­kah in rodnih šibah. Rastlina je nekoliko občutljiva za škrlup, za sušenje cvetja, manj za bolšico; zelo občutljiva je za hrušev bakterijski ožig. Les je občutljiv za zimsko pozebo, cvet pa za spomla­dansko.

Las cvetenja je srednji, je samoneoplodna, pogosto partenokarpna. Je dobra opraševalka. Opraševalke so fetelova, hardijeva, kleržo, žifardova, košja, društvenka, zimska dekanka, viljamova, rdeča viIja­mova, klapova, konferans, avranška, pakhamova, generalleklerk, junijska le­potica, highland.

Zarodi zgodaj, rodi zelo dobro in redno; nagnjena je k zgodnjemu od­padanju plodov.

Zori sredi oktobra, 45 do 50 dni za viljamovo, užitno zrelapostane decembra. Je odlična za hlaje­nje, v hladilnici zdrži do konca aprila, po tem času pa se začne pojavljati znano porjavenje mesa. Ta pojav je manj pogost, če obiramo bolj dozorele plodove in jih skladiščimo v kontrolirani atmosferi.

Plod je debel, jabolčno okroglaste oblike, včasih nekoliko ovalne, s sred­nje dolgim in srednje debelim pokonč­nim pecIjem. Kožica je debela, čvrsta, trpežna, zelenkasto rumene osnovne barve, ki jo pokrivajo številne rjaste pike in rjavina ob pecljevi jamici. Meso je belkasto, sočno, drobnozrnato, topno, prijetnega sladko-kiselkastega okusa in aromatično.